Koronakultura – Intervju: Alenka Spacal, ilustratorka in pisateljica

Na strani Galerije Media Nox (MKC Maribor) se v rubriki KORONAKULTURA zadnje tedne sliši glas samozaposlenih v kulturi. Intervjuje z umetnicami je pripravila Petra Čeh.

 

Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Diplomirala in magistrirala je iz filozofije ter doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot samozaposlena v kulturi deluje pod okriljem Bajalke, zavoda za založništvo in umetnost pripovedovanja. Ustvarila je štiri avtorske slikanice: MAVRIČNA MAŠKARADA (2013), KAKO TI JE IME? (2018), MODRE PTIČJE MISLI (2018) in FIŽOLČICA BEŽI PRED FIŽOLOVO JUHO (2019). Avtorica svoje pravljice pripoveduje otrokom ob ilustracijah. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma ter v tujini. Več na spletni strani: www.bajalka.si.

 

Alenka, kakšna je tvoja dejanska realnost samozaposlene, ki deluje na različnih poljih ustvarjanja – književnosti ter ilustracije?

Pisateljsko in ilustratorsko delo lahko v teh časih nemoteno nadaljujem. Ne morem pa več v živo pripovedovati pravljic otrokom. Moje pravljičarsko delovanje se je trenutno povsem zaustavilo, kar pomeni, da tudi ne bo zaslužka, na katerega sem računala v teh mesecih. Pri pripovedovanju je bistven stik z otroki, ki je v tem času povsem onemogočen in niti ne vem, kako bo v prihodnosti. Jasno je, da bo po koncu epidemije na šolah glavna skrb usmerjena v zaključevanje šolskega leta. To pomeni, da bodo odložene vse dodatne dejavnosti, med kakršne sodi tudi pripovedovanje pravljic.

Kateri tvoji projekti so zaradi trenutne situacije obstali? Verjetno je bilo v njih vloženega veliko dela. Nam jih lahko na kratko predstaviš in kakšni so plani s temi projekti v prihodnosti, si jih lahko morda prestavila?

Do poletja naj bi svoje pravljice pripovedovala v različnih šolah, vrtčevskim skupinam v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, gluhim in naglušnim otrokom pa v Knjigarni Zebra Gre Na Luno. Prestavljena je tudi aprilska razstava ilustracij »Bajna popotovanja« v Knjižnici Prežihov Voranc na Viču. Tam naj bi imela tudi uro pravljic za otroke. Junija naj bi razstavljala v Knjigarni Lutkovnega gledališča Ljubljana. Ne vem še, ali se bodo ti razstavni termini samo zamaknili ali pa bodo razstave, ki so bile napovedane za ta čas, preložene v daljno prihodnost. Poleg tega je povsem zastala tudi distribucija moje nove slikanice FIŽOLČICA BEŽI PRED FIŽOLOVO JUHO po knjižnicah in knjigarnah ter prodaja ilustracij po galerijah.

Si se nameravala predstaviti na katerem od knjižnih sejmov po Evropi? Sejem v Bologni bi se moral odvijati v začetku aprila in je seveda odpovedan. Po drugi strani pa, branja se v teh dneh poslužuje marsikdo, ki morda knjige že lep čas ni vzel v roke.

Na sejmu otroške literature v Bologni sem se nameravala sestati z različnimi tujimi založnicami in jim ponuditi svoje slikanice. Sejem je prestavljen na april 2021. Letošnje leto je v tem smislu torej izgubljeno.

V teh časih lahko knjiga res marsikomu predstavlja najboljšo prijateljico. Upam, da bo tako tudi ostalo. A bojim se, da bodo imeli ljudje po koncu te krize še manj denarja za kupovanje knjig.

Dela od doma predvidevam, da si navajena. Kakšna je razlika med »običajnimi« in trenutno kriznimi dnevi pri tvojem delu?

Res je, vajena sem delati doma. Ker so odpadli vsi zunanji dogodki in skoraj vse administrativne obveznosti, ki jih opravljam za zavod Bajalka, bi bilo pričakovati, da imam zdaj za ustvarjanje kar največ časa. A za kreativno delo je poleg razkošja časa pomembno tudi notranje ravnovesje, ki je te dni precej zamajano. Začenjam z ilustriranjem nove slikanice in prav pri začetkih sta mir in zbranost še kako pomembna.

Kaj te v teh dneh, ki so se razvlekli v tedne, najbolj bodri?

Najbolj me bodrijo pristni medčloveški odnosi, ki se bolj kot kadarkoli kažejo v obliki solidarnosti in pomoči. Lažje mi je zaradi občutka večje povezanosti v družini, podpore v prijateljskih, lezbičnih in feminističnih krogih ter tudi širše. Čeprav nimamo več fizičnih stikov, pa zaradi tehnologije kljub vsemu lahko negujemo srčno bližino, se nasmejimo prek telefona, si pomahamo z računalniškega zaslona in si na daljavo pošljemo virtualni objem.

Veliko utehe najdem v branju. Spet se družim s svojo priljubljeno pisateljico in ilustratorko Tove Jansson. V njeni knjigi Nevidni otrok in druge zgodbe me še posebej navdušuje »Filifjonka, ki je verjela v katastrofe«. Pisateljica je občutke strahu in panike ob pričakujoči nevarnosti po presenetljivem obratu uspela mojstrsko preusmeriti v radost in smeh. Občudujem njeno iskrivost, igrivost, humor in optimizem. Vse to trenutno kar najbolj potrebujemo.

Kaj je po tvoje »vloga« pravljic v teh časih? Kako nam lahko vsem skupaj pomagajo, morda še posebej mlajšim bralcem?

Pravljice nam razkrivajo skrivnosti čarobnih, bajnih in sanjskih svetov, v katere se tudi odrasli še posebej radi zatekamo v kriznih obdobjih. Vračajo nas v čase otroštva, ko so bili še vseprisotni občutki ljubezni, varnosti in harmonije. Prav zato so imele pravljice od nekdaj zdravilno moč. Ljudske pravljice so zaradi univerzalnih sporočil, ki so razkrivala pomembne vrednote, kot so pravičnost, tovarištvo in solidarnost, lahko preživele stoletja. Obljubljajo srečen konec, v katerem dobro premaga zlo. Takšno optimistično perspektivo si najbolj želimo tudi v teh negotovih časih, ko se maje ves svet. Podobno kot pravljične junakinje in junaki smo vsak na svoji preizkušnji. Ob tem tako kot otroci hrepenimo vsaj po drobcu čudežnosti.

V teh nestabilnih časih, ko otroci v družinah gotovo občutijo sledi vznemirjenosti, ki prihaja iz zunanjega sveta, je še toliko pomembneje, da jim starši v svojem varnem naročju ponudijo zavetje ob skupnem popotovanju po domišljijskih pokrajinah pravljic.

Različne oblike pomoči samozaposlenim se že pripravljajo, gre za nekakšno pobudo v obliki »umetniki za umetnike, kulturniki za kulturnike«. Kakšen je tvoj komentar na to?

Razveselila sem se hitre in učinkovite organiziranosti nekaterih posameznic, ki so na Facebooku takoj ob začetku epidemije oblikovale skupino Pomoč samozaposlenim v kulturi v času Kovid-19. Na Ministrstvo za kulturo in vlado so bili že v prvih dneh naslovljeni različni pozivi, apeli in peticije. Tudi društvo Asociacija si že vrsto let prizadeva za boljši položaj samozaposlenih v kulturi. V trenutni situaciji so tovrstna podporna dejanja neprecenljive vrednosti. Občutek, da je nekomu mar za sočloveka v stiski, je tista svetla točka, ki nas v teh nenavadnih časih lahko navdaja z vero v boljši svet. A vlada v prvem svežnju ukrepov ni odobrila predlaganih amandmajev, ki so bili prilagojeni specifičnosti prekarne situacije samozaposlenih v kulturi. Tudi knjižnično nadomestilo je že pod vprašajem. Bitka za naše enakopravnejše pravice se torej nadaljuje.

Kaj te osebno najbolj skrbi v trenutni krizi?

Poleg lastnega preživetja in ohranjanja zdravja bližnjih me najbolj skrbi, kako bom v tej situaciji dolgoročno ohranjala vedrost do življenja in ustvarjalno igrivost. Ne bi želela preveč ponotranjiti kolektivnih strahov. Ker ustvarjam za otroke, ne bi rada, da bi se v mojem delu odražala kakršnakoli sled trenutnih stisk. Seveda me skrbi marsikaj. Marsičesa me je strah. Te dni veliko energije vlagam v premagovanje strahov, zato jih s tem pisanjem ne bi želela še dodatno stopnjevati. A prihodnost se ni zdela še nikoli tako negotova, nepredstavljiva in nenadzorovana.

Prejšnji teden sem z Ministrstva za kulturo prejela odločbo o podaljšanju pravice do plačila prispevkov. To je nagrada za moje preteklo delo. A kako bo vnaprej? Skrbi me za vse tiste, ki jim stroge komisije tokrat niso odobrile te pravice. Med njimi je tudi meni ljuba oseba, umetnica, katere delo nadvse spoštujem, in si vsekakor zasluži plačane prispevke za socialno varnost. Bojim se, da bo v prihodnosti zaradi trenutnega kulturnega zastoja za vse samozaposlene samo še težje.

Zadnje dni se socialna omrežja polnijo z objavami v smislu, da so umetniki tisti, ki poskrbijo za »kratek čas« med izolacijo, karanteno: beremo lahko knjige, gledamo filme, poslušamo glasbo, na internetu prebijemo ogromno časa, kjer se mimogrede srečamo z grafičnim oblikovanjem, fotografijami, slikami tako ali drugače … Je umetnost postala samoumevna do te mere, da nas nenehno obdaja, a na drugi strani pojmujemo vse to kot »hobi program«?

Tudi sama sem hvaležna, ker lahko te dni ob internetni povezavi v svojih domovih poslušamo poezijo in pravljice, si ogledamo lutkovno predstavo ali virtualno razstavo. A ob tem me zanima, koliko tistih, ki si s tako samoumevnostjo ob konzumiranju umetniških del krajšajo čas, pomisli tudi na avtorice in avtorje, ki svoja dela kar najbolj velikodušno delijo na spletu, po drugi strani pa so neredki zaradi odpovedi kulturnih dogodkov postali eksistencialno ogroženi.

Kakšni konkretni ukrepi bi se morali uvesti za pomoč kulturi in samozaposlenim? 

Veliko samozaposlenih v kulturi je že pred trenutno krizo živelo na robu preživetja, zdaj pa so se stvari še dodatno zaostrile. Univerzalni temeljni dohodek (UTD) bi se mi zdel najbolj učinkovit ukrep, in sicer ne le v času te krize, temveč tudi dolgoročno.

Ali bo publika kaj drugače dojemala kulturo in umetnost, ko se bo trenutna situacija spremenila?

To si lahko samo želimo. Ne vemo še, kako zelo se bo spremenil svet po koncu bitke z virusom in možnim gospodarskim kolapsom po dolgotrajni zaustavi zunanjega življenja. Upam, da se bo med nekaterimi od tistih, ki trenutno izolacijo lažje preživljajo tudi zaradi bogastva domišljijskih podob, utrnila vsaj iskrica razmisleka o tem, koliko dobrega prinašajo umetniške dobrine.

Za konec: kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim, te dni pomagajo?

Poleg moralne je vsekakor zelo dobrodošla tudi solidarnostna finančna podpora. Že omenjena skupina Pomoč samozaposlenim v kulturi v času Kovid-19 v obliki humanitarne akcije preko Rdečega križa zbira sredstva, s katerimi se bo pomagalo materialno najbolj ogroženim s področja kulture. Več na: https://www.rdecikrizljubljana.si/sl/Komu_lahko_pomagate/Pomoc_socialno_ogrozenim_kulturnim_delavkam_in_delavcem_v_casu_epidemije_koronavirusa/.

Konkretno podporo vidim tudi v nakupu umetniških del. V teh časih je sicer prodaja likovnih del še bolj otežena, bo pa vsekakor dobrodošlo, če se bo z nakupom ilustracije, slike ali kipa podprlo umetnice in umetnike po končani karanteni. Trenutno je še najbolj dostopno spletno nakupovanje knjig. Sama ob tej priložnosti vabim k ogledu Bajalkine spletne strani, kjer so na voljo moje avtorske slikanice: www.bajalka.si/.

 

Najlepša hvala za podeljene misli in komentarje! Želim vse dobro in zdravja! Petra

Hvala za povabilo k intervjuju. Poleg zdravja želim tebi ter vsem bralkam in bralcem predvsem miru, optimizma in vedrine. Alenka

 

Intervju je na daljavo potekal 7. 4. 2020.

Portretna fotografija: Nada Žgank (Rdeče zore, 2019).