Avtorska slikanica FIŽOLČICA BEŽI PRED FIŽOLOVO JUHO

Obožujem fižolovo juho. Ko sem bila majhna, sem zbirala raznobarvna fižolova zrna. Sadila sem jih k lončnicam in čakala, da so vzklila. Ker me še vedno navdušujejo čudovite barve in vzorčki fižolov, sem si izmislila pravljico o mali modri Fižolčici. Pravzaprav se je Fižolčica kar sama prikotalila do mene, ko sem pred nekaj leti za darilo dobila skodelo tako lepih modrih fižolčkov, da mi jih je bilo žal samo pojesti v juhi. Začela sem jih slikati v vseh njihovih modrikastih odtenkih. Tako je nastala moja četrta avtorska slikanica z naslovom Fižolčica beži pred fižolovo juho, ki pripoveduje o potovanju fižolovega zrna.

Fižolčica pobegne iz sklede s fižoli, ki so namenjeni za juho. Ko se na svojem begu kotali po tleh stanovanja in spoznava svet od spodaj navzgor, so povsod okrog nje same noge. Sreča se z miznimi nogami, s stolovimi nogami, s copatami, s pasjimi tacami, z mačjimi tačkami in z drevesnim deblom. Predstavljena je perspektiva majhnega otroka, ki raziskuje svojo okolico, ko se igra in plazi po tleh, od koder se že radovedno ozira kvišku. Slikanica je razgibana in polna akcije. V humornih dialogih, ki jih ima Fižolčica z različnimi nogami, se razkriva vsa njena neustrašnost. Je iznajdljivejša, pogumnejša in hitrejša od brata Fižolčka, zato takoj pobegne prstom, ki luščijo fižol. Ponosna je tudi na svoj spol in nasprotuje človeku, ki jo imenuje Fižolček. Poudarja, da je Fižolčica. Feministična perspektiva se v slikanici subtilno razkriva tudi ob delitvi dela po tradicionalnih spolnih vlogah, tako da je oče tisti, ki pometa pod omaro. Ali mali modri junakinji na koncu uspe pobegniti fižolovi juhi? Njene igrive dogodivščine se ob menjavi letnih časov ciklično sklenejo tam, kjer se začenja nova fižolja zgodba …

Z gibanjem Fižolčice, ki odkriva prostor, ko se kotali od enih nog do drugih, se lahko najbolj poistovetijo najmlajši, ki s tal zvedavo opazujejo svet okrog sebe. Zato je v slikanici pomemben poudarek na žabji perspektivi, zelo domači majhnemu otroku, ki se še plazi po podu. Ker se večina sekvenc v slikanici dogaja na tleh, sem namenila posebno pozornost natančnemu upodabljanju strukture parketa, ki sem ga obravnavala kar najbolj slikarsko. Med dolgotrajnim ilustriranjem sem se večkrat pošalila, da je ustvarjanje te slikanice predstavljalo mojo parketno meditacijo. Poleg svobodnih vzorcev parketa sem izpostavila tudi zanimive teksture različnih vrst lesa, ki se pojavljajo na pohištvu, na primer na miznih ali stolovih nogah, na omari v stanovanju ter na lubju drevesnega debla na vrtu. Fižolčica poleg lesenih likov na svoji poti srečuje tudi protagonistke iz mehkejših materialov, kakršne so volnene copate. Sooči se tudi z dlakavimi pasjimi tacami in s kosmatimi mačjimi tačkami. Nasprotja med majhnim in velikim, trdim in mehkim ter svetlim in temnim, ki so v besedilu zgolj nakazana, sem poskušala otroškemu pogledu še bolj približati skozi slikarsko govorico. Barve, oblike in kompozicije, ki se v vsej svoji pestrosti pojavljajo, ko se Fižolčica po prostoru giblje v ritmu plazečega se otroka, najmlajše spodbujajo k likovnemu zaznavanju sveta. Na ilustracijah nisem upodobila monotonih, enobarvnih tal, temveč parkete iz starejših stanovanj, ki nudijo bogato paleto različnih okrastih in rjavkastih odtenkov. Toplim rumeno rjavim barvam podlage predstavlja pravo nasprotje kotaleča se svetlo modra Fižolčica.

Avtorska slikanica Fižolčica beži pred fižolovo juho je pokončnega formata, velikosti 26,5 cm x 21 cm. Ima 28 strani, in sicer 12 celostranskih ilustracij, ilustrirano posvetilo, vezne liste in notranjo naslovnico. Ilustrirana je v slikarskih tehnikah akvarela in tempere. Za slikanico sem izbrala klasično postavitev, tako da je vsaka ilustracija v knjigi predstavljena kot samostojna slika na svoji strani in se v enakovrednem prostorskem razmerju izmenjuje s stranjo, na kateri je natisnjeno besedilo.

Slikanica z velikimi tiskanimi črkami je namenjena otrokom, ki sami še ne znajo brati ali se branja učijo. Čeprav jim pravljice berejo drugi, pa lahko majhni otroci likovni zgodbi že zgodaj sledijo tudi sami, ko listajo slikanice in opazujejo ilustracije. Ob dejavnem gledanju naslikanih podob se lahko počutijo samostojno. Zdi se, da se otrok kot subjekt ob slikanici najprej vzpostavi prav prek vizualne plati knjige. Zato je tako zelo pomembno, da je zgodba v slikanici kar najbolj izpovedna tudi v ilustratorskem smislu.

Za otrokov razvoj se zdi gledanje ilustracij, ki so naslikane s čopičem, enako pomembno kot poslušanje pravljic, ki jih berejo starši ali pripovedujejo pravljičarke. Prav zato svoje pravljice otrokom tudi sama vedno pripovedujem ob ilustracijah, s čimer najmlajše nagovarjam k njihovi lastni kreativnosti. Po pripovedovanjih se skupaj z otroki večkrat tudi sprašujemo, kako se Fižolčica počuti na svoji poti. V slikanici se izmenjujejo različna čustvena stanja glavne junakinje, ki sem jih poskušala upodobiti s čimbolj raznolikimi izrazi razpoloženja na njenem obrazu. V otroštvu, ko se je gugala na fižugalnicah, je bila srečna in vesela. Ko se je soočila s človeško grožnjo fižolove juhe, je postala prestrašena. Za pogumno se je izkazala, ko je skočila iz sklede s fižoli. Ob srečevanju z različnimi nogami je bila radovedna in včasih začudena. Ob poskusu lajanja, ki ji ni uspelo, je bila razočarana. Nad nekaterimi predlogi je bila navdušena. Pod omaro se je dolgočasila, pod drevesom pa se je končno počutila varno. In nato je bila ob zaključku, ki je v svoji sklenjenosti pravzaprav podoben začetku, spet srečna. S pripovedovanjem pravljice o Fižolčici imam izjemno lepe izkušnje, saj je slikanica nadvse dinamična in igriva, na koncu pa otroke pričaka še presenetljiv obrat z zduhci, ki skrivnostno razpirajo različne možnosti obstoja.

Alenka Spacal